Šamanski izvor in pomen Božiča

Čeprav mnogi praznujejo to nenavadno tradicijo, se izkaže, da je verjetno še nekoliko bolj nenavadna, kot se misli. Zakaj Božiček nosi rdeče-belo obleko? Zakaj se darila zavija največkrat v rdeče-bel papir in zakaj se na božično drevesce po običaju velikokrat obeša okraske v rdeče-belih barvah? Splošno razumevanje božiča pravi, da se ga praznuje v znamenju rdeče-belih barv. Vsem je verjetno znana zgodba, ki govori, da je Božička in njegovo rdeče-belo obleko, v poznem viktorijanskem obdobju, zasnovala tovarna pijač Coca-Cola, kot svojo množično oglaševalsko kampanjo. To je delno res.

Mnogi pa vedo malo ali celo nič o tem, da obstajajo številni dokazi, ki kažejo, da je Božiček nastal še pred Coca-Colo in sicer v šamanskih praksah sibirskih Šamanov, ki so v svojih ceremonijah ob prazniku Svetlobe ter Sonca uporabljali Amanito Muscario (rdeča mušnica), rdeče-belo, pikčasto halucinogeno gobo. Pred to zgodbo pa še nekaj besed o različnih virih pomena praznovanja božiča.

Božiček, in s tem povezane različne božične tradicije, obstajajo že stoletja, če ne tisočletja, in jih lahko zasledimo že v predkrščanski dobi. Korenine te tradicije sežejo globoko v čas poganstva in nordijske mitologije. Od nekdaj je čas okoli 25. decembra bil čas praznovanja, čas, ki je vključeval velike pogostitve, glasbo, ples in na splošno druženje. V teh starodavnih časih se je življenje odvijalo skladno z letnimi časi in časi pobiranja pridelkov. Zima je v teh obdobjih bila zelo težka. Bilo je obdobje teme in mraza. V tej sezoni je umiralo veliko ljudi. Za ohranitev dobre volje in pozitivnega razmišljanja v teh napornih zimskih mesecih je bilo praznovanje nujno potrebno. Jesen je ljudem prinesla z žetvijo in drugače zbrano zalogo živil. Da živali pozimi ne bi bilo potrebno krmiti, so jih predelali v meso, večina vina in piva, proizvedenega med letom, pa je že fermentirala in je bila v zimskem času končno pripravljena za pitje. Skratka, hrane in pijače je bilo zadosti in vse je bilo pripravljeno za zimske ceremonije in pogostitve.

Tako so v teh časih Vikingi imeli svoj starodavni zimski festival, ki so ga imenovali Yule. Ta se je v nordijskih državah dogajal v času med zimskim solsticijem, 21. decembrom, in Jólablótom, dnevom žrtvovanja v času festivala Yule, 12. januarjem. To obdobje je bilo čas praznovanja, pogostitev, iger, pitja, pesmi in žrtvovanj bogovom. Stari Rimljani so v tem času praznovali festival Saturnalije, starodavni praznik v čast boga Saturna, ki je potekal od 17. do 23. decembra. Praznik se je začel z žrtvovanjem v rimskem Saturnovem templju, nato nadaljeval z javno pojedino, ki so ji sledila obdarovanja in splošno rajanje. Tudi drugod po Evropi so se prirejala praznovanja s podobnimi temami. Pogostitve, obdarovanja, žrtvovanja (tudi človeška). Skoraj vse to se je, razen žrtvovanj, obdržalo v praznovanjih vse do današnjih časov.

Pomen omele in bodike (latinsko ilex) je zapisan že v tisoče let starih zapisih. V knjigi Vraževerje, avtorja Petra Haininga, je zapisano, da so omelo stari Grki častili kot sveto rastlino. Razlog, zakaj pravijo, da boš srečen, če svoje dekle poljubiš pod omelo je, da je ta rastlina nekoč užalila starogrške Bogove, ki so jo zato obsodili na kazen, da je morala gledati, kako so se lepa dekleta poljubljala. Rastlina bodika je v mnogih predkrščanskih kulturah bila povezana z bogom zime. Bila je tudi sveta rastlina Saturna in so jo na rimskih Saturnalijah nosili v njegovo čast. Rimljani so si podarjali vence iz bodike, ki so jih potem nosili naokoli ter jih še dodatno okraševali s podobami boga Saturna.

Starodavni Druidi so, ko so šli v gozd, da bi s hrastovih vej odrezali vejice omele, v laseh nosili vejice bodike. Omelo so za ta namen odrezali z zlatim srpom, v šesti noči po novi zimi, ki je nastopila z zimskim solsticijem. Drugi člani reda so pod drevesom držali večji kos blaga, v katerega so lovili padajoče vejice omele, saj so verjeli, da bi se omela oskrunila, če bi padla na tla. Glavni Druid bi nato večje veje razrezal na številne manjše in jih razdelil ljudstvu, ki jih je zatem obesilo na vrata kot zaščito pred grmenjem, strelo in drugim zlom. Druidi so tudi verjeli, da ima omela močne spolne moči in so jo, prekuhano v krvi dveh žrtvovanih belih bikov, uporabljali kot odličen afrodiziak. Anglosasi so verjeli, da je poljubljanje pod omelo povezano z legendo o Freji, boginji ljubezni in plodnosti. Legenda pravi, da je moški moral poljubiti mlado dekle, ki se je, ne da bi se tega zavedala, po naključju znašla pod vejico omele, katera je visela s stropa.

Okrog leta 280 n.š. se začne pojavljati lik svetega Nikolaja, grškega škofa in prinašalca darov krščanske skupnosti v starodavnem mestu Mira. Kot pravi zgodba, je bil vzgojen v bogati družini. Kot mladostnik je izgubil oba starša in je s svojo dediščino pomagal revnim in bolnim. Znano je, da naj bi pomagal revnemu očetu treh hčera, ki si za njihove poroke ni mogel privoščiti dote. Da bi jih rešil pred prostitucijo, kar je bila v tretjem stoletju običajna usoda neporočenih žensk, je pozno ponoči spustil tri vreče zlata v njihov dimnik, zaradi česar je kasneje postal zavetnik prostitutk. Te zgodbe verjetno ne pripovedujete svojim otrokom na božični večer.

Sedaj pa k čudežnim gobam. Človeštvo jih že tisočletja uporablja v duhovne in rekreacijske namene. Njihova uporaba je dokumentirana že v avtohtonih kulturah Severne Afrike, 9000 pr.n.š. Podatki temeljijo na jamskih poslikavah, ki so datirane v omenjeni čas. Odkrita jamska poslikava, najdena v jami v Tassiliju, v Alžiriji, iz leta 3500 pr.n.š., podrobno prikazuje gobe in plešoče Šamane z upodobljenimi avrami. Zelo znana je tudi starodavna upodobitev gob v jami v Španiji, ki datira pred 6 do 8 tisoč let. Nedavna molekularna študija je pokazala, da je imela Amanita Muscaria (rdeča mušnica) prednike v Sibirsko-Beringovi regiji, v obdobju terciarja (t.j. pred 65 do 2,58 milijoni let), preden se je le-ta razširila po Aziji, Evropi in Severni Ameriki.

Kako je Amanita Muscaria (rdeča mušnica) povezana z Božičkom in sibirskimi Šamani?

Sibirski Šamani so se oblačili v oblačila, ki so spominjala na Amanito Muscaria (rdečo mušnico). Po virih iz Sibirije so njihove Šamanke prvotno nosile rdeče-bela oblačila, okrašena z belim krznom, črne škornje in rdeče klobučevinaste klobuke. Še danes se tamkajšnji Šamani, ko nabirajo gobe, oblačijo v svečana rdeče-bela oblačila ter tako častijo barvo gob, ki jih nabirajo. Rdeči klobuk, rdeča obleka, okrašena z belim krznom in črni škornji. Šamani nato ceremonialno uživajo te gobe, ki jim spremenijo dojemanje resničnosti in tako komunicirajo z duhovnim svetom. Šamani, povezani s starejšimi tradicijami, nabirajo Amanito Muscario (rdečo mušnico), jo posušijo in nato darujejo ob zimskem solsticiju. Te gobe, nabirajo pa izključno le tiste, ki rastejo pod borovci, posušene dajo v vreče in jih nato kot darilo, skozi odprtine na strehah, darujejo svojim sovaščanom. V tem času so zaradi velike količine snega vhodna vrata običajno blokirana. Namreč, med sibirskimi zimami se sneg kopiči pred vrati jurt, zato se mora v rdeče-bela oblačila odeti Šaman povzpeti na streho, da bi dostavi darila, ki so v vrečah. Ko Šaman opravi dostavo Amanite Muscaria (rdeče mušnice), vaščani gobe obesijo pred ogenj in jih posušijo. Večkrat pa so nabrane gobe polagali ravno na smrekove veje, da bi jih tako na soncu hitreje posušili.

Te starodavne navade in običaje lahko primerjamo s sodobno tradicijo okraševanja božičnega drevesa z bleščečimi rdečimi in belimi okraski, z obešanjem nogavic za darila pred ognjiščem in slikami Božička, ki se z vrečo spušča po dimniku. Darila pod borovimi dreveščki, zavita v belo in rdeče, predstavljajo tisto mesto v naravi, kjer bi sibirski Šamani našli to, za njih “najbolj sveto” snov, Amanito muscario (rdečo mušnico).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Veliko Šamanov, avtohtonih prebivalcev Norveške, Švedske, Finske in nekaterih delov Rusije je v tesni zvezi s severnim jelenom, ki za njih predstavlja Žival Moči. Predvsem ljudstvo Sami, ki naseljujejo Laponsko, najsevernejšo finsko regijo, pogosto rečejo, da se nahajajo na točnem geografskem položaju, kjer živi Božiček in njegovi vilinci. Reja severnih jelenov je pomemben vidik samijske kulture. Na Norveškem ter Švedskem je reja severnih jelenov zakonsko zaščitena kot ekskluzivni način preživljanja Samov in samo oni so lahko lastniki severnih jelenov.

Zakaj so torej severni jeleni tako pogosto prikazani na naših božičnih voščilnicah? Raziskave so pokazale, da severni jeleni zelo radi zaužijejo gobo Amanita Muscaria (rdečo mušnico). “Na ta način tudi oni doživljajo spremenjeno stanje zavesti in tako bežijo od monotonosti dolgih belih zim.”, je leta 2010 zapisal Andrew Haynes, namestnik glavnega urednika pri reviji Pharmaceutical Journal. Pri ljudeh je pogost stranski učinek gob občutek letenja, zato je zanimiva legenda o Božičevih severnih jelenih, ki znajo leteti. Šamani in pastirji večkrat pijejo urin severnih jelenov, ki so zaužili rdečo mušnico, da bi tako doživeli “višine”. Po pripovedovanju Andyja Letcherja, ki je nekaj časa živel s Sami, so njegovi gostitelji hranili severne jelene s halucinogenimi gobami. Nato so zajemali njihov urin, ga skuhali in ga zvečer delili med sovaščani. Letcher je dejal: “Ne pijem in nikoli nisem jemal drog, ampak to sem vzel, ko so mi ponudili. Tako se spodobi pri njih. Oni to pričakujejo. No, kakorkoli že, bil sem res visoko. Kot otroški zmaj.”

Med starodavnimi sibirsko šamanističnimi rituali s severnimi jeleni, dimniki, borovci, vrečami, polnimi daril, z darili pod drevesom, rdečo in belo obarvanostjo ter Božičkom in božičnimi tradicijami, obstaja res veliko podobnosti. In tudi Amanita Muscaria (rdeča mušnica) je zagotovo vplivala na ustvarjanje lika Božička, pa tudi na nekatere sodobne božične obrede.

Aho Mitakuye Oyasin
Bojan, Šaman don Peso